Neopazno, ko zaspiš, odhajam stran, z jutrom grem iz sobe.
Oddaljujem se po prstih, brez glasu.
Padaš v meni, padaš v želji, da navaden dan zamenja tak, ki spremeni vse, kar si.
Čez hodnike zadržujem dih - jokajo tla - slišiš skozi stene; me pokličeš, ravno, ko odklenem vhod s ključi, ki jih hočem imeti le zase, ko navaden dan postane tak, ki spremeni, kar predolgo bedi.
Brez besed je, lahek kot prepih objem, nič mi ne pomeni, če z njim pokrivaš me čez rame, ko bedim. Veš, da kmalu bo konec, da bom groba, brez misli, ko navaden dan zamenja tak, ki to več ni.
Ga ne čakam preveč?
Najde me za frontami. Najbolj padejo tam.
Oddaljujem se po prstih, brez glasu.
Padaš v meni, padaš v želji, da navaden dan zamenja tak, ki spremeni vse, kar si.
Čez hodnike zadržujem dih - jokajo tla - slišiš skozi stene; me pokličeš, ravno, ko odklenem vhod s ključi, ki jih hočem imeti le zase, ko navaden dan postane tak, ki spremeni, kar predolgo bedi.
Brez besed je, lahek kot prepih objem, nič mi ne pomeni, če z njim pokrivaš me čez rame, ko bedim. Veš, da kmalu bo konec, da bom groba, brez misli, ko navaden dan zamenja tak, ki to več ni.
Ga ne čakam preveč?
Najde me za frontami. Najbolj padejo tam.