PH4 Lyrics

Sivina mi skriva volkove,
jim brusi zobe, razžarja oči
domačini nekdanje zvestobe
plešejo kolo, plodijo ljudi.
Prastare popačene grožnje
drobijo poglede in zmedo sade,
potne dlani strah nam greje,
ko reka zaveje in veter zaspi.

V pisarni senca duše šteje.
Z njo usoda žeblje tri:
enega za pamet,
dva pa za oči.
Valovi ostrih črnih nohtov
trgajo z neba zaklade,
brezzoba usoda pravi,
mladost mi ne ukrade.

Ob zori se kamenje smeje,
poljubi me nežno, zatisni oči,
najhuje pri laži je mraz,
ta vrača poljube in pije ti kri.