Ne verjamem, da v tej hiši kdo živi.
Okna so odprta, niti strehe ni.
Z dimnika se ne kadi,
nihče že dolgo ni prižgal luči.
Nikogar ni, le jaz in ti
rada bi nazaj, vse, dobre stvari.
Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hiši strahov.
V mraku molčiva, kot da sva kriva, za vse.
Ne verjamem, da sem tukaj sploh živel.
Vse je isto in vendar drugače je.
Teh občutkov ne poznam,
ti si z mano pa sem vendar sam.
Vse mi beži, in tudi ti.
Življenja ni več ko se nič ne zgodi.
Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hiši strahov.
V mraku molčiva, kot da sva kriva, za vse.
Nekaj je v zraku, tišči me ob tla,
na koncu ostaneva vedno midva.
Kot dva kometa, v tej hiši ujeta, molče.
Kot da svet je onemel
od takrat, ko sem od tu odšel
Pajki vso noč so pletli obroč
Pa ni nihče več tu ostal
Okna so odprta, niti strehe ni.
Z dimnika se ne kadi,
nihče že dolgo ni prižgal luči.
Nikogar ni, le jaz in ti
rada bi nazaj, vse, dobre stvari.
Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hiši strahov.
V mraku molčiva, kot da sva kriva, za vse.
Ne verjamem, da sem tukaj sploh živel.
Vse je isto in vendar drugače je.
Teh občutkov ne poznam,
ti si z mano pa sem vendar sam.
Vse mi beži, in tudi ti.
Življenja ni več ko se nič ne zgodi.
Nekaj je v zraku, ko greva domov
med sence na steni v hiši strahov.
V mraku molčiva, kot da sva kriva, za vse.
Nekaj je v zraku, tišči me ob tla,
na koncu ostaneva vedno midva.
Kot dva kometa, v tej hiši ujeta, molče.
Kot da svet je onemel
od takrat, ko sem od tu odšel
Pajki vso noč so pletli obroč
Pa ni nihče več tu ostal