Na tleh leži tvoj kovček siv,
v njem stvari, na mizi ključ,
na licih smeh, a v srcu greh.
Nekdaj poljub in moč obljub izdaja te,
kot črn sneg med nama je ujet.
Na tleh leži moj kovček siv,
v njem stvari,
res moje roke umazane od strasti.
In na ves glas ti rečem, daj, oprosti mi.
Res žal mi je, prekrižaj me.
Če je to slovo, me močno objemi,
stisni me, da mi lažje bo.
Če ti je hudo, ti moj zrak zajemi,
preden greš,
ker te minute sreče vse popravijo,
se upirajo, a ljudje takoj obsojajo.
Je res tako težko oprostiti,
če res ljubijo.
Trdna tla iskrenosti vsak izgubi
in kdaj pa kdaj v svojih sanjah odleti.
Le kdo sem jaz, tako zdaj sodim ti,
je poraz odpuščati?
Če je to slovo, me močno objemi,
stisni me, da mi lažje bo.
Če ti je hudo, ti moj zrak zajemi,
preden greš.
Ker te minute sreče vse popravijo,
se upirajo, a ljudje takoj obsojamo,
je res tako težko oprostiti,
če res ljubimo?
v njem stvari, na mizi ključ,
na licih smeh, a v srcu greh.
Nekdaj poljub in moč obljub izdaja te,
kot črn sneg med nama je ujet.
Na tleh leži moj kovček siv,
v njem stvari,
res moje roke umazane od strasti.
In na ves glas ti rečem, daj, oprosti mi.
Res žal mi je, prekrižaj me.
Če je to slovo, me močno objemi,
stisni me, da mi lažje bo.
Če ti je hudo, ti moj zrak zajemi,
preden greš,
ker te minute sreče vse popravijo,
se upirajo, a ljudje takoj obsojajo.
Je res tako težko oprostiti,
če res ljubijo.
Trdna tla iskrenosti vsak izgubi
in kdaj pa kdaj v svojih sanjah odleti.
Le kdo sem jaz, tako zdaj sodim ti,
je poraz odpuščati?
Če je to slovo, me močno objemi,
stisni me, da mi lažje bo.
Če ti je hudo, ti moj zrak zajemi,
preden greš.
Ker te minute sreče vse popravijo,
se upirajo, a ljudje takoj obsojamo,
je res tako težko oprostiti,
če res ljubimo?