Reperji obnemijo, ko vdihnem stihom poezijo,
tko nekak, k dilerji, k pred hodnikom vidjo polcijo,
Rimam, ko meščani spijo, napolnjen z energijo.
Rep v seb čutm, tko k slepi, k se Brailovo naučijo.
Skos mi govorijo, kako nej repam, jst pa dajem jim
odgovor in dvignem sredn prst, se prebijam že skos Trst.
Hvaljenj in opazk, postal jeklen, če me žalš al pa daješ mi aplavz.
Moj srce mi prav, nej ne neham zdaj,
že predaleč pršu, da bi šu nazaj.
Zdrž še mal, fant, pred tabo je vrh,
nad vrhom Nebesa, uspodi črna smrt.
Vidu jih velik, k so spustl štrik,
ne morejo več it, ne morejo sledit,
na vrhu sem sveta, zdej zgodba se konča,
štel sem jih na prste, zdej sem zadn svoje vrste.
Folk misl, da je hec to, kar repamo.
Folk misl, da so to ene besede neki skupi dane.
Neki u pičku mater. Jebeš to! Tuki not je moj življenje,
vse, kar sem prnesu je kle.
Nimam drugih stvari kle na tem svetu, razen mojih rim,
k jih v življenje pretopim. Še eni vejo, kako je to.
BMD, dej povej jim, kako ta zadeva gre.
K mižim, si predstavlam, da v templu sedim.
Telo mi govori, mi daje filing, da lebdim.
Prhajam v imenu vseh, moje ime ni več pomembn,
moj namen je message in to mi daje težo,
s kero žvim in se borim za svoje sanje,
k so cilj mojga življenja, da pokažem svoje znanje
in ga delim z vami, k ste mi ga pomagal gradit.
Trden sem kt grad, zdej me nč ne more zbit.
Z ljubeznijo do glasbe sm najdu svojo pot,
k je droga, za kero bi šel tud v grob,
ampak brez vas, dragi prjatli, ne bi pršu niti do sm.
Podpora je moj temelj, ker moj zaveznik ni bil čas.
Rabm vas, k da sem zbit k pes, k da dobim občutek,
da bo šou cel svet v nč, a čas gre naprej in s časom gremo mi,
pazi, kdo iz zadnje vrste zdej prleti!
Yo! Včasih se počutmo, kokr da smo zadnji svoje vrste,
kokr da ni več velik ljudi v tem, k bi delal to stvar s srcem.
Dons je sam še miselnost na keš, s kakšnim avtomobilom okol greš...
Jebeš! Maš srce, al ga pa nimaš in ne vlagat, kaj boš dubu vn,
ampak kaj boš dal raj notr - to so taprve te veščine.
Maš en življenje in ena je tud, sej veš, kaj pravjo...
tko nekak, k dilerji, k pred hodnikom vidjo polcijo,
Rimam, ko meščani spijo, napolnjen z energijo.
Rep v seb čutm, tko k slepi, k se Brailovo naučijo.
Skos mi govorijo, kako nej repam, jst pa dajem jim
odgovor in dvignem sredn prst, se prebijam že skos Trst.
Hvaljenj in opazk, postal jeklen, če me žalš al pa daješ mi aplavz.
Moj srce mi prav, nej ne neham zdaj,
že predaleč pršu, da bi šu nazaj.
Zdrž še mal, fant, pred tabo je vrh,
nad vrhom Nebesa, uspodi črna smrt.
Vidu jih velik, k so spustl štrik,
ne morejo več it, ne morejo sledit,
na vrhu sem sveta, zdej zgodba se konča,
štel sem jih na prste, zdej sem zadn svoje vrste.
Folk misl, da je hec to, kar repamo.
Folk misl, da so to ene besede neki skupi dane.
Neki u pičku mater. Jebeš to! Tuki not je moj življenje,
vse, kar sem prnesu je kle.
Nimam drugih stvari kle na tem svetu, razen mojih rim,
k jih v življenje pretopim. Še eni vejo, kako je to.
BMD, dej povej jim, kako ta zadeva gre.
K mižim, si predstavlam, da v templu sedim.
Telo mi govori, mi daje filing, da lebdim.
Prhajam v imenu vseh, moje ime ni več pomembn,
moj namen je message in to mi daje težo,
s kero žvim in se borim za svoje sanje,
k so cilj mojga življenja, da pokažem svoje znanje
in ga delim z vami, k ste mi ga pomagal gradit.
Trden sem kt grad, zdej me nč ne more zbit.
Z ljubeznijo do glasbe sm najdu svojo pot,
k je droga, za kero bi šel tud v grob,
ampak brez vas, dragi prjatli, ne bi pršu niti do sm.
Podpora je moj temelj, ker moj zaveznik ni bil čas.
Rabm vas, k da sem zbit k pes, k da dobim občutek,
da bo šou cel svet v nč, a čas gre naprej in s časom gremo mi,
pazi, kdo iz zadnje vrste zdej prleti!
Yo! Včasih se počutmo, kokr da smo zadnji svoje vrste,
kokr da ni več velik ljudi v tem, k bi delal to stvar s srcem.
Dons je sam še miselnost na keš, s kakšnim avtomobilom okol greš...
Jebeš! Maš srce, al ga pa nimaš in ne vlagat, kaj boš dubu vn,
ampak kaj boš dal raj notr - to so taprve te veščine.
Maš en življenje in ena je tud, sej veš, kaj pravjo...