Čakam, da pade, kot na prste pade noč, prva kaplja na papir.
Rdeča je, rdeča na belem, rdeča v očesu.
Kot čez platno skozi njo spremljam prostor treznosti in vse je na mestu; vse kar sem pustila, da leži na tleh, je še zdaj na tleh.
V rdečem.
Izmišljam si plese in še tebe si lahko, ko pleševa med kapljami, dokler ne zmanjka prostora, zmanjka kontrole.
In kot voda grem čez rob, da se s tabo ne utopim v mlačnih besedah:
»Če zapreš oči, da bi izginil svet za zaveso vek, je vse, kar si pustila, da leži na tleh, še naprej na tleh, v tebi, v tebi.«
Rdeča je, rdeča na belem, rdeča v očesu.
Kot čez platno skozi njo spremljam prostor treznosti in vse je na mestu; vse kar sem pustila, da leži na tleh, je še zdaj na tleh.
V rdečem.
Izmišljam si plese in še tebe si lahko, ko pleševa med kapljami, dokler ne zmanjka prostora, zmanjka kontrole.
In kot voda grem čez rob, da se s tabo ne utopim v mlačnih besedah:
»Če zapreš oči, da bi izginil svet za zaveso vek, je vse, kar si pustila, da leži na tleh, še naprej na tleh, v tebi, v tebi.«