Vem, ko čakaš na večere, nas ne kličeš več nazaj, bolj ko izginja dan, le praske smo s prejšnjih zabav, samo obrazi s cest.
Vse, kar imaš, je spet v škatlah, s spetimi lasmi med njih se kot že kdaj prej uležeš na parket in tiho čakaš na večere.
Vrgla stran si vso prijaznost, res ne veš več, kaj bi z njo, spreminja se v nič pod premočno lučjo, ki daljša dan.
Kar ne boli, te ne prebuja, kar ne boli, odbijaš stran, ne veš, zakaj bi, res ne veš, zakaj klicala bi nazaj,
Ko tiho čakaš na večere.
Počasi izginja dan in kot že kdaj prej boš šla sama naprej, sama naprej.
In blizu so večeri.
Vse, kar imaš, je spet v škatlah, s spetimi lasmi med njih se kot že kdaj prej uležeš na parket in tiho čakaš na večere.
Vrgla stran si vso prijaznost, res ne veš več, kaj bi z njo, spreminja se v nič pod premočno lučjo, ki daljša dan.
Kar ne boli, te ne prebuja, kar ne boli, odbijaš stran, ne veš, zakaj bi, res ne veš, zakaj klicala bi nazaj,
Ko tiho čakaš na večere.
Počasi izginja dan in kot že kdaj prej boš šla sama naprej, sama naprej.
In blizu so večeri.