Delirium tremens
(Gregor Strniša)
I
Sneži, sneži v jasni večer
glas oddaljenih kitar -
isti spev, ki je snežil
ves ta dolgi sončni dan.
Dan sam je bil glas kitar:
iz melodij, ne iz reči,
reči iz samih jasnih barv,
jasne barve iz melodij.
Iz melodij je bil ta dan,
iz pesmi, žalostne tako,
da sta v sneženju teh kitar
zginila zemlja in nebo.
II
Ne bo, ne bo prestopil vrat!
Korak, in dva, in tri, v temí.
Kdo šepeta? Kaj šepeta?
Sta dva, so tri, jih več preži?
Preži, na kaj? Preži, zakaj?
Zakaj preži! Zakaj v temí!
- Kako zeleno je bilo
tisto polje za goró:
za goro sonce je zašlo,
v zarji žari temni gozd,
zelena praprot nad potjó,
nad praprotjo jasno nebo.
III
Nebo, nebo, stropa ni,
sredi noči jasen dan,
kako se mož iz steklenic
v sončnih žarkih lesketa,
žvenklja, žvenklja, zleti po tleh,
iz tal spet prizvoni nazaj,
nazaj razpade, vstane spet,
spet drug možak zrase iz tal:
iz tal šviga črna noč,
črna noč v ta jasni dan,
zažvižga, da gre skoz uho,
iztegne prazno, mračno dlan.
IV
Dlan na steklu, noč za njo,
na tleh sto senc sto jasnih sonc,
sto zvezd, ki v prazno ladjo zro,
kako leti skoz sámo noč:
kakšen jasen mir je tu,
le hlasten, strasten ritem ur.
- Tik-ták, tik-ták, sem debeljak!
skače v zrak vesel možic.
Možiček bel, čokat kvadrat,
za stolom skrit, preži, grozi,
grozne reči veli, pozna
ta glas, ta tih, kot če sneži.
V
Sneži, sneži v nevidni svit
bližnjih, skritih orgel glas -
isti spev, ki bo snežil,
dokler ne ostane sam.
Sam postane mračen dan:
iz reči, ne iz melodij,
melodije iz mračnih barv,
mračne barve iz kladív.
Iz samih kládiv bo ta dan,
delavnic, žalostnih tako,
da bo mogočnih orgel dan
zmlel v sneg vse, kar je kdaj bilo.
(Gregor Strniša)
I
Sneži, sneži v jasni večer
glas oddaljenih kitar -
isti spev, ki je snežil
ves ta dolgi sončni dan.
Dan sam je bil glas kitar:
iz melodij, ne iz reči,
reči iz samih jasnih barv,
jasne barve iz melodij.
Iz melodij je bil ta dan,
iz pesmi, žalostne tako,
da sta v sneženju teh kitar
zginila zemlja in nebo.
II
Ne bo, ne bo prestopil vrat!
Korak, in dva, in tri, v temí.
Kdo šepeta? Kaj šepeta?
Sta dva, so tri, jih več preži?
Preži, na kaj? Preži, zakaj?
Zakaj preži! Zakaj v temí!
- Kako zeleno je bilo
tisto polje za goró:
za goro sonce je zašlo,
v zarji žari temni gozd,
zelena praprot nad potjó,
nad praprotjo jasno nebo.
III
Nebo, nebo, stropa ni,
sredi noči jasen dan,
kako se mož iz steklenic
v sončnih žarkih lesketa,
žvenklja, žvenklja, zleti po tleh,
iz tal spet prizvoni nazaj,
nazaj razpade, vstane spet,
spet drug možak zrase iz tal:
iz tal šviga črna noč,
črna noč v ta jasni dan,
zažvižga, da gre skoz uho,
iztegne prazno, mračno dlan.
IV
Dlan na steklu, noč za njo,
na tleh sto senc sto jasnih sonc,
sto zvezd, ki v prazno ladjo zro,
kako leti skoz sámo noč:
kakšen jasen mir je tu,
le hlasten, strasten ritem ur.
- Tik-ták, tik-ták, sem debeljak!
skače v zrak vesel možic.
Možiček bel, čokat kvadrat,
za stolom skrit, preži, grozi,
grozne reči veli, pozna
ta glas, ta tih, kot če sneži.
V
Sneži, sneži v nevidni svit
bližnjih, skritih orgel glas -
isti spev, ki bo snežil,
dokler ne ostane sam.
Sam postane mračen dan:
iz reči, ne iz melodij,
melodije iz mračnih barv,
mračne barve iz kladív.
Iz samih kládiv bo ta dan,
delavnic, žalostnih tako,
da bo mogočnih orgel dan
zmlel v sneg vse, kar je kdaj bilo.