Zvečer zažarijo rubini na tvojih prsih, Magdalena.
Dva rdeča rubina pod sivo tenčico, v mraku katedrale,
v belem dimu ugasnjenih sveč.
Odvrzi tenčico! Odvrzi jo, suhi šelest greha v vonju molitev. S suhim tleskom bodo padle zvezde s tvoje glave, v svetlem curku se bojo potočile zvezde iz tvojih oči v moja odprta usta. Rubini tvojega telesa bojo padali v moje naročje. Mesec bo lizal tvoje boke z rdečim jezikom strasti.
Odvrzi tenčico, Magdalena! Jutri boš stala ob pršeči svetlobi sonca, naga, ponižana.. moja.
Dva rdeča rubina pod sivo tenčico, v mraku katedrale,
v belem dimu ugasnjenih sveč.
Odvrzi tenčico! Odvrzi jo, suhi šelest greha v vonju molitev. S suhim tleskom bodo padle zvezde s tvoje glave, v svetlem curku se bojo potočile zvezde iz tvojih oči v moja odprta usta. Rubini tvojega telesa bojo padali v moje naročje. Mesec bo lizal tvoje boke z rdečim jezikom strasti.
Odvrzi tenčico, Magdalena! Jutri boš stala ob pršeči svetlobi sonca, naga, ponižana.. moja.