In na rjuhah še leži vonj dišeče tvoje kože,
ki me s črno roko boža sred noči.
In na vzglavniku diše,
kakor kita rožmarina,
kot zamolkla bolečina,
tvoji še lasje.
Ko zemljo prekrije noč,
ko se mir nad vzglavja sklanja,
vrže me kot zver iz spanja,
huda moč.
Kot votlina je obraz noči
in iz nje modras spominov
plazi v temno se globino
kjer srce leži.
Ko zemljo prekrije noč,
ko se mir nad vzglavja sklanja,
vrže me kot zver iz spanja,
huda moč.
Kot votlina je obraz noči
in iz nje modras spominov
plazi v temno se globino
kjer srce leži.
ki me s črno roko boža sred noči.
In na vzglavniku diše,
kakor kita rožmarina,
kot zamolkla bolečina,
tvoji še lasje.
Ko zemljo prekrije noč,
ko se mir nad vzglavja sklanja,
vrže me kot zver iz spanja,
huda moč.
Kot votlina je obraz noči
in iz nje modras spominov
plazi v temno se globino
kjer srce leži.
Ko zemljo prekrije noč,
ko se mir nad vzglavja sklanja,
vrže me kot zver iz spanja,
huda moč.
Kot votlina je obraz noči
in iz nje modras spominov
plazi v temno se globino
kjer srce leži.