Ljubezen ne ve za nobeden konfin,
vseglih, če živiš u planin al dolin.
Neč to ni važn, kje člouk doma je,
l'bezen te butne, če češ al pa ne.
Eno čečo sem mel, bla lepa je res,
tak kt en angelček božji z nebes.
Sam neki ni štimalo, z mesta je bla,
jz pa, sej slište, sem s hribov doma.
An vsi tist' t'm dol z mesta so kunštn hudo,
tud ona je bla taka, nč prou ji ni blo.
Je djala, kadar hodim, na dalč sliš se me,
k zmeram obut sm v perkštajgarje.
Na seb mam pa rukzak an en star' višk gvant,
k tist, k prodajajo ke u kontrabant.
Je pravila, da vseenglih kaj rada me ma,
sam kej, k se vid, da sm s hribov doma.
Ja, var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.
Je prajla, da jo zarad mene je sram,
zato, ker jz mestnih manir ne poznam.
An, da se obnašat nikdar nam znou,
sej, da še govorit ne znam, tak kt je prou.
Zato, k je djala, gavarima tam gor,
k žagal palina bi na cirkular.
Pred drujmi naj tiho bom, če se le da,
da nau vidu vsak, da sem s hribov doma.
Ja, var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.
Sva šla v gostilno, jaz lačen sm bil.
Sem djal: "Jaz sem plačal, naroč pa kar ti!"
Je vzela na reč: "Da ne veš kej nardit!
A je tisto za snest al za malat na zid?"
Pa sem djou:" Člouk od tega prou gvišno ni sit,
an kaj, če b' midva vzela morbit še en smokauc,
pa če bi zraven še uacuirkajca blo ga,
Pa mi je spet dja, da sm s hribov doma.
Var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.
En dan pa sva šla, kot se reče, na izlet.
Sva hodila po en gmajn, an je začelo grmet.
An potjel se ulilo kt s škafa naenkrat,
an, ni blo kej, kt v en svisu zbežat.
An tam sva ležala gor na senu an čakala,
začela sva gledat en drujga midva.
An, sej veste, če čeča zravn poba leži,
se hitro zgodijo tiste reči.
Od njih govorit pa ni glih narbolj prou.
Zato nam nč povedal, sam to bom djou -
nobenga se dila jst se nč ne bojim,
pa zmeram se tak, kt je treba, nardim.
K je blo tistga konc, jz sem bil čist kamplan.
Ona se je tak nežno prtisnla k men.
"Le kej da to blo je?" me je vprašala,
sm djal: "Nč jz ne vem, k sm s hribov doma!"
Var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.
vseglih, če živiš u planin al dolin.
Neč to ni važn, kje člouk doma je,
l'bezen te butne, če češ al pa ne.
Eno čečo sem mel, bla lepa je res,
tak kt en angelček božji z nebes.
Sam neki ni štimalo, z mesta je bla,
jz pa, sej slište, sem s hribov doma.
An vsi tist' t'm dol z mesta so kunštn hudo,
tud ona je bla taka, nč prou ji ni blo.
Je djala, kadar hodim, na dalč sliš se me,
k zmeram obut sm v perkštajgarje.
Na seb mam pa rukzak an en star' višk gvant,
k tist, k prodajajo ke u kontrabant.
Je pravila, da vseenglih kaj rada me ma,
sam kej, k se vid, da sm s hribov doma.
Ja, var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.
Je prajla, da jo zarad mene je sram,
zato, ker jz mestnih manir ne poznam.
An, da se obnašat nikdar nam znou,
sej, da še govorit ne znam, tak kt je prou.
Zato, k je djala, gavarima tam gor,
k žagal palina bi na cirkular.
Pred drujmi naj tiho bom, če se le da,
da nau vidu vsak, da sem s hribov doma.
Ja, var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.
Sva šla v gostilno, jaz lačen sm bil.
Sem djal: "Jaz sem plačal, naroč pa kar ti!"
Je vzela na reč: "Da ne veš kej nardit!
A je tisto za snest al za malat na zid?"
Pa sem djou:" Člouk od tega prou gvišno ni sit,
an kaj, če b' midva vzela morbit še en smokauc,
pa če bi zraven še uacuirkajca blo ga,
Pa mi je spet dja, da sm s hribov doma.
Var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.
En dan pa sva šla, kot se reče, na izlet.
Sva hodila po en gmajn, an je začelo grmet.
An potjel se ulilo kt s škafa naenkrat,
an, ni blo kej, kt v en svisu zbežat.
An tam sva ležala gor na senu an čakala,
začela sva gledat en drujga midva.
An, sej veste, če čeča zravn poba leži,
se hitro zgodijo tiste reči.
Od njih govorit pa ni glih narbolj prou.
Zato nam nč povedal, sam to bom djou -
nobenga se dila jst se nč ne bojim,
pa zmeram se tak, kt je treba, nardim.
K je blo tistga konc, jz sem bil čist kamplan.
Ona se je tak nežno prtisnla k men.
"Le kej da to blo je?" me je vprašala,
sm djal: "Nč jz ne vem, k sm s hribov doma!"
Var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.