Ružica sam bila, ružica več nabum.
Da mi leto mine, ja več cvela nabum.
Rekla sam ti, golob: naj me ostaviti,
kaj se moja lica morajo sušiti.
Nisam ti ja, golob, tomu nikaj kriva,
nego moja majka, ka v zemlji počiva.
Da nej samo bila majku poslušala,
danes za to žalost ne bi bila znala.
Vu mojem srčecu takve su žalosti,
da ja nebrem s perom spisati zadosti.
Zato komaj čekam lepo protuletje,
kaj me razveseli to črelno cvetje.
Koje si bom brala, na prsi metala,
da se b** za tebe golob, zmišljuvala.
(Florijan Andrašec)
Da mi leto mine, ja več cvela nabum.
Rekla sam ti, golob: naj me ostaviti,
kaj se moja lica morajo sušiti.
Nisam ti ja, golob, tomu nikaj kriva,
nego moja majka, ka v zemlji počiva.
Da nej samo bila majku poslušala,
danes za to žalost ne bi bila znala.
Vu mojem srčecu takve su žalosti,
da ja nebrem s perom spisati zadosti.
Zato komaj čekam lepo protuletje,
kaj me razveseli to črelno cvetje.
Koje si bom brala, na prsi metala,
da se b** za tebe golob, zmišljuvala.
(Florijan Andrašec)